Smo Amerika v malem: desnica se ne zmeni za realnost, zato ustvarja svojo

"Vsi za enega in eden za vse!" - francoski pisatelj Alexandre Dumas v romanu Trije mušketirji (1844)

Minuli vikend so imeli v ZDA najpomembnejši športni dogodek leta. To ni bilo hitrostno drsanje na kratke proge v Milanu, temveč finale državnega prvenstva v (ameriškem) nogometu. Tako imenovani Superbowl je skoraj verski dogodek, ki ga je letos gledalo več kot 120 milijonov ljudi.

Finale tega razburljivega športa, ki ima v povprečni tekmi do osem minut igre in vsaj dve uri prekinitev, vsako leto začini predstava med odmorom. Zaradi visoke gledanosti gre za enega najbolj prestižnih nastopov zabavljaške industrije v Ameriki. Letos so oponašali Slovenijo in imeli kar dve predstavi – eno za "naše" in drugo za "njihove".

Katera je katera, je vedel vsak sam, toda kontrast je bil očiten. Ena je bila v španščini, ker je bil izvajalec iz Portorika, ozemlja ZDA, kjer prebivalci pač govorijo špansko. Druga je bila v angleščini, sestavljali so jo podporniki predsednika in njegove politike proti vsemu, kar ni belo, ne govori angleško in ne moli križa.

Preberite še:
Celo o Titu niso delali takšnih dokumentarcev kot o vodji naše desnice 

Ko jim dejstva ne gredo v prid, izumljajo svoja

Dve predstavi na največjem dogodku leta sta nekaj, kar smo do nedavnega imeli samo pri nas, za praznovanje obletnice samostojnosti 25. junija. Izgled je drugačen, princip enak. Imamo dve proslavi, kjer ena zagovarja široko in odprto družbo, vredno 21. stoletja, druga je za vrnitev v 19. stoletje nacionalizma in ksenofobije. To je sramota tako za Melanijo Knavs kot tudi Melanio Trump.

Alternativne proslave, alternativne novice, svoj medijski aparat, trobila sovraštva, lastni analitiki, svoja združenja novinarjev, posebna tiskovna agencija, ločeni kulturniki, ekonomisti, strokovnjaki, podjetniki, pisana druščina, ki jim je skupno samo eno. Delajo za gospodarja in gospodar dela za njih. Politično je Slovenija Amerika v malem. Tudi mi imamo populistično desnico, ki z realnostjo ne shaja, zato ustvarja svojo.

Ko tako imenovanim konzervativcem dejstva ne gredo v prid, izumljajo svoja. Ker njihovih idej ne bi povzel nihče, plačajo posameznike, da to plasirajo v javnost. Ta kulturni boj ima svojo ceno. Cena je za začetek normalizacija ekscesov in počasno spreminjanje meje, kaj še dojemamo kot normalno.

Cena je tudi družba, ki ne zna več sodelovati. Če namreč pogledamo dva politika nasprotnih polov, praviloma ugotovimo, da se v večini stvari čisto strinjata, enako velja tudi za dva posameznika v družbi. Cilje imamo iste, le strinjamo se ne, kako bi jih najbolje dosegli.

Preberite še:
Milijone porabljajo, da nas svarijo, da je več denarja za revne slabo

Zaradi kulturnega boja ni več mogoče najti dogovora

V dobrih normalnih časih smo v takem primeru staknili glave in pretuhtali, kako bomo skupni cilj dosegli. Praviloma imata oba možna pristopa nekaj dobrih in nekaj slabih točk, cilj pa mora biti, kako bomo dobili kar največ dobrih in najmanj slabih. Tako deluje normalna država in to je osnova za uspešnost na katerem koli področju. Sodelovanje in iskanje skupnih rešitev je supermoč človeštva, ki nas loči od ostalega življa za Zemlji.

Kulturni boj populistične skrajne desnice nas je te supermoči oropal. Kako lahko sodelujemo in iščemo konsenz pri rešitvah, če se ne moremo niti zediniti, kje problemi sploh so?

Kako naj rešujemo stanovanjsko vprašanje, če je odgovor ta, da našminkani moški v krilih niso ženske? Kako lahko rešimo energetski prehod, če je težava, da po prestolnici hodijo mladci v trenirkah? Kako naj gradimo skupno prihodnost, če od nas kot predplačilo zahtevajo, naj sprejmemo njihovo verzijo preteklosti?

Preberite še:
Govorijo, naj zamižimo na obe oči in verjamemo, da se vse ruši. Pa se res?

Če nam zagabijo politiko, zmaga tisti z najbolj zvestimi privrženci

Politika zgodnjega 21. stoletja ni dolgočasna, je pa prazna. Velik del energije se porabi, da bi se nam zagabila. Če se nam zdijo vsi isti, ob omembi politike pa se nam dvigne v grlu in prime v zadku, zaradi česar moramo brž iskati stranišče, verjetno ne bomo reševali ničesar.

Prav to je cilj alternativnega koncerta, proslave, inštitutov, tako imenovanih strokovnjakov, samooklicanih novinarjev, politično instrumentaliziranih spletnih vplivnežev in preostale srenje, ki polni občila, glasila in družbena omrežja pri nas in drugod. Če se nikomur ne bo dalo ukvarjati z ničemer, bo zmagal tisti, ki ima najbolj zveste privržence, ki hkrati najmanj razmišljajo. Takrat bodo lahko delali po svoje, ker jim ne bo nihče več učinkovito stal nasproti. 

Vsi politiki radi govorijo o združevanju in sodelovanju. Nekateri to dejansko tudi poskušajo doseči. Drugi načrtno delijo narod na prave in napačne, na prvorazredne in rajo, na tiste s pravicami in tiste z dolžnostmi. Prihodnost naroda, ki ga prevzame politika deljenja, je črna. Včasih na več načinov.

Preberite še:
Ne verjemite populistom, vsi delajo za elito in tajne stričke iz ozadja

Mahajo z našo zastavo, toda nikoli nas niso imeli za svoje

Deli in vladaj, divide et impera, je bil neuradni moto Rimskega cesarstva. Deloval je na enak način: podložnike so sprli med sabo, da so se ukvarjali drug z drugim in ne s tem, kaj je počel cesar. S stališča cesarja odlična rešitev. S stališča podložnikov malo manj.

Da tako z nekom dela tuj osvajalec, ni lepo, je pa morda razumljivo. Toda populistična desnica naj ne bi bila tuj osvajalec, še posebej se hvali s suverenostjo in nacionalizmom, kako delajo za svoje in proti tujcem. Žal je s svojim vedenjem to postala. Ločene proslave so samo način, kako si nam želi vladati.

Najbolj glasni nacionalisti, oblečeni v zastave in s harmoniko v roki, so v resnici tuj gospodar. Mahajo z našo zastavo, da bi se predstavili kot naši, toda nikoli nas niso imeli za svoje. Njihov cilj je Slovenija po njihovi meri, po meri tujega gospodarja, zamaskiranega v Triglav in trobojnico. Načrt je plehek nacionalizem, ki bo nahranil kruleč želodec delavca in zakril bogatijo večvredneža, ki mu vlada.

Vse to je ponekod že dejstvo, najbolj vidne in napredovale so ZDA. Tudi pri nas imamo zajetno ekipo, ki si želi slediti po njihovih stopinjah. Capljajo ponižno kot kužek, življenjski cilj jim je dajati tačko v zameno za piškotek in dovoljenje, da ugriznejo tistega pod njimi.

Tisti pod njimi bi bili mi. Vedno in za vselej.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.