Zakaj so NSi, Logar in Resni.ca za naše medije sredina?

"Preveč kuharjev pokvari jed." - angleški pregovor

Povolilna obara brbota v ekonom loncu, kmalu bo zavrela in videli bomo, pri čem smo. Uradni rezultati bodo znani čez nekaj dni, vendar še vedno ni jasno, kakšno koalicijo lahko pričakujemo. Levi trojček ima prednost pred desnim dvojčkom s 40 poslanci proti 37, zato je vsa pozornost kuharskih mojstrov na dveh začimbah, ki ju lahko damo v oba tipa obar: Anže Logar in Zoran Stevanović.

Skupaj z Jernejem Vrtovcem snujeta nekaj, kar so označili za sredinsko alternativo, ki naj ne bi bila ne desna in ne leva. Toda za razliko od začimb in prehranskih dodatkov so to oznake, za katere ni nujno, da so v sorodu s tem, kaj stranka dejansko vsebuje.

Začnemo lahko z Novo Slovenijo, edino sestavino, ki gre lahko v obaro s SDS in se ponovno uvrsti v parlament. Preostale stranke, ki bi se za to odločile, skupaj ne naberejo niti ene odstotne točke glasov, saj jih volivci dokazano najbolj kaznujejo za ekscese pod takšno vlado. NSi predstavlja interese Rimokatoliške cerkve in je kot taka izrazito konzervativna. Kako jo lahko kdorkoli dojema kot sredino?

Preberite še:
Govorijo o tem, da so jim ukradli volitve. Naslednjič jih bodo ukradli oni.

Vsi to vemo, le naši mediji ne

Stevanović zagovarja čim nižje davke in suverenizem, torej povsem svojo pot brez sodelovanja z drugimi državami. 

Program Resni.ce je nabor ukrepov, ki so v ideološkem smislu vseh barv. Je za pravico do gotovine in prepoved reje živali v kletkah (oboje je v Sloveniji uvedla dosedanja koalicija), hkrati pa govori o "škodljivi ideologiji zelenega prehoda", kar je mantra Donalda Trumpa. Kmalu bomo videli, ali se tudi Resni.ca ne bori za resnico, temveč za laž, kako nam vsi drugi lažejo in le oni govorijo resnico. 

Logar je bivši minister SDS, ki je bil izvoljen na platformi sodelovanja. Že dan po volitvah je začel z izključevanjem.

Označiti ta trojček za neko sredinsko začimbno mešanico naše politike je podobno, kot da bi na zavojčku pisalo, da vsebuje posušeno vodo brez glutena. Nimamo pojma, kaj je notri. Vsi, še tako površni spremljevalci naše politike, vemo le, da je oznaka nesmiselna, le naši mediji ne, ki že dneve kot papige govorijo o "sredinskem" trojčku in "tretjem bloku".

Preberite še:
To je zadnja Janševa bitka za prevzem oblasti. Šel je na vse ali nič.

Slovenija ni razdeljena na levi in desni pol, ampak ...

Dejansko Slovenija že več kot desetletje sploh ni več razdeljena po klasični levo-desni ideološki plati. Ne delimo se na dva pola, kjer bi eden želel Slovenijo za reveže in drugi Slovenijo za kapital. Dva pola imamo, ampak je razdelitev dosti nevarnejša kot le, komu naj bo naslednja štiri leta bolje.

Razdelitev v Sloveniji je na pol demokracije in pol avtoritarnega hibridnega režima, zakuhanega po modelu Budimpešte, Ankare in Moskve. Tako imenovani levi pol politike ne predlaga podržavljanja podjetij, delavskega vodenja ali boja proti dobičkom. Zagovarja predvsem ohranitev ustavne ureditve Slovenije kot demokratične republike. Ključna skupna točka Roberta Goloba, Matjaža Hana in Luke Mesca ni sovraštvo do kapitalskih dobičkov, temveč želja, da Slovenija ostane država, v kateri je vredno živeti.

Prava vrednost demokratične ureditve ni v oblasti ljudstva, karkoli že to pomeni. Ključna prednost tudi ni blagostanje ali kaj podobnega, ne. Demokracija je dobra zato, ker politikom omogoči miren pokoj. Biti nekdanji premier ne pomeni smrtne obsodbe, nekdanjim predsednikom se ne godi slabo. Še celo ministri, ki so policiji javno naročali, naj so čim bolj nasilni nad mirnimi protestniki, se nimajo česa bati.

Preberite še:
Slovenska Cerkev v postelji z ljudmi, ki so škofu brskali po bančnem računu

Kaj nas lahko nauči Madžarska

Takšen miren pokoj omogoča redno menjavo oblasti. Politiki so kot otroške plenice. Oboje je potrebno redno menjavati in to iz istega razloga: če so predolgo gor, začnejo smrdeti. Kmalu zatem postane vse skupaj nevarno za zdravje. Kakšne so posledice premalo pogostega menjavanja politikov, vidimo v hibridnih avtoritarnih režimih, po katerih se zgleduje avtoritarni pol.

Madžarska, kjer imajo čez teden dni prelomne volitve, ima najvišjo inflacijo v EU in že dolga leta nizko gospodarsko rast. Madžarska v zadnjem času bolj ali manj odkrito služi Moskvi. Ne, ker bi bilo to za državo dobro, temveč zato, ker je to edini način, kako se njihov samodržec še drži na oblasti.

Stagnacija, revščina, izseljevanje, vse to so neizbežne posledice avtoritarizma. Diktatura ne more delovati, če ima večina prebivalcev dovolj dohodkov, da razmišlja še o čem drugem kot o naslednji plači. Srednji sloj ima apetite po osebni rasti, svobodi in prihodnosti, česar diktatura ne more nuditi. Zato so vse avtoritarne države prej ali slej preplavljene z reveži in zato prosperiteto povezujemo z demokracijo. Avtoritarni režimi široke prosperitete ljudstva ne preživijo.

Preberite še:
Ko vplivneži v službi politike širijo lažne novice, imamo problem

Dobro si velja zapomniti, kaj bo kdo izbral

Videli bomo, kaj se bo zgodilo. Lahko se ena od sestavin, ki se proglašajo za sredino, vseeno odloči za sodelovanje z demokratičnimi silami. Teoretično to lahko zagotovi tudi predsednica države. Ves mandat se že trudi, da bi bil njen položaj kaj več kot zgolj ceremonialen. Sedaj ima odlično priložnost. 

Mandatar namreč v prvih dveh krogih ne postane tisti z največ glasovi ali nekdo, ki ima sestavljeno koalicijo. Predlaga ga predsednica republike, ki bo kmalu pred najbolj prelomno odločitvijo svojega mandata. Nihče ne ve, kakšno obaro bomo na koncu nakuhali. Tudi ni jasno, ali bomo sploh kaj skuhali, ker je še vedno čisto možno, da bomo vse skupaj vrgli stran in začeli znova na še enih volitvah.

Jasno pa je, da imajo naši izvoljeni predstavniki pred sabo izbiro. Lahko rečejo, da jim ta demokratični eksperiment, ki se ga gremo veliko večino časa od osamosvojitve naprej, ni več po okusu, in oblast podelijo nekomu, ki bo pot države zastavil drugače. Izbira je njihova. In dobro bi si jo bilo zapomniti na naslednjih volitvah. Drugo leto so na vrsti predsedniške.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.