Ko podjetniki v belem "štancajo" izvide, smo pacienti le še ime na računu

"Številni izvidi so takšni, da si naši specialisti z njimi ne morejo pomagati. Ker so napisani tako dvoumno. (...) Tovrstni izvidi so škodljivi tudi za bolnike, ker so potem izpostavljeni temu, da morajo po dvakrat ali trikrat na isto preiskavo. Ker je nekdo pred njimi očitno 'z lahkotno roko' pisal te izvide." 

(Vojko Flis, generalni direktor UKC Maribor, za Večer o radiologih, ki za zasebnike pišejo izvide v neverjetnih količinah)

Vsakič, ko mediji razkrijemo kakšen primer mešanja javnega in zasebnega v domačem zdravstvu, ki se kaže v ekscesnih zaslužkih posameznikov, se zgodi isto. Zdravniške organizacije poudarijo, da gre za izoliran, ne pa sistemski problem. Sledi plaz očitkov, da gre za medijsko gonjo in pogrom proti vsem zdravnikom, ki da škodi zdravstvu in bolnikom. Ta "spin" ima obvezni dodatek: zagotovo ni naključje, da se to dogaja prav zdaj. 

Nato je na vrsti prepričevanje, da se je eksces zgodil v dobro pacientov, saj so ti hitreje prišli na vrsto. Ko se zastavljajo vprašanja o neverjetno visoki produktivnosti zaposlenih iz javnih bolnišnic v zasebnih klinikah, se razprava skuša zreducirati na "fovšijo". V stilu: kaj pa je narobe, če nekdo lepo zasluži, ker veliko dela? Ali ni pacientom vseeno, kje dobijo storitev, ki jo plača javna blagajna? 

Ker, saj veste, za paciente gre. Mar res?

Preberite še:
Šef UKC o radiologih: s številnimi izvidi si nimamo kaj pomagati

Radiologi, ortodonti in ortopedi. Povsod ista zgodba.

Radiologi iz Maribora, ki mesečno opravijo neverjetno število preiskav za zasebnike, nekdanji direktor Zdravstvenega doma Izola, ki je 13 ur dnevno delal v lastni ortodontski ambulanti, ortopedi, ki so se lažno "štempljali" ali preusmerjali čakalne vrste, in druge zgodbe o plačno-delovnih ekscesih domačega zdravstva imajo več skupnih točk. 

Najprej: gre za panoge, kjer so čakalne vrste med najdaljšimi. Gospodarji teh vrst so isti ljudje, ki jih hkrati krajšajo tudi v zasebnih klinikah, pri čemer so nekateri tudi med njihovimi lastniki. 

To pomeni, da hkrati obvladujejo tako povpraševanje kot ponudbo. In to v sistemu, kjer je ZZZS, torej javna zdravstvena blagajna, do zdaj vse zdravstvene storitve plačeval enako tako javnim bolnišnicam kot zasebnikom ne glede na njihove dejanske stroške.

Tudi zato storitve iz teh panog veljajo za donosne. Z njimi je mogoče v zasebnem sektorju relativno hitro ustvarjati visoke dobičke – in to v največji meri z javnim denarjem, torej denarjem vseh pacientov. To je temelj dobro utečenega poslovnega modela, ki je nastal v sivi coni med javnim in zasebnim v slovenskem zdravstvu.

Preberite še:
Novi podatki: je radiolog rekorder za zasebnike delal med službo v UKC?

Gospodarji čakalnih vrst, ki imajo monopol na "trgu"

K temu prištejmo še dejstvo, da je nadzor nad prehajanji zdravnikov med javnim in zasebnim ali slab ali ga sploh ni. Soglasja za delo drugje je relativno enostavno mogoče obiti. Gospodarji čakalnih vrst z večno grožnjo odhodov (beri: razsutja oddelkov) v šahu držijo direktorje javnih zavodov, ki možnosti nagrajevanja zdravnikov nimajo.

Obnašanje gospodarjev čakalnih vrst na "trgu", kjer imajo sami praktično neomejen monopol, je zato v resnici logično. Posledica: javne bolnišnice financirajo kader, ki pomemben del produktivnosti z enostavnimi, bolj donosnimi posegi ustvari v zasebnih ustanovah.

Takšna praksa prazni javne bolnišnice, podaljšuje čakalne dobe tam, kjer bi morale biti najkrajše, in pomeni dvakratno plačevanje iste storitve z javnim denarjem. Toda, nas prepričujejo, zakaj bi nas moralo to motiti? Res je, da posamezniki zaslužijo veliko, ampak pacienti so vendarle na boljšem, mar ne?

In tu pridemo do ključnega vprašanja: kaj to res pomeni za paciente? So za svoj denar res dobili kvalitetno storitev, če so se radiološke preiskave, pregledi otrok pri ortodontu ali druge zdravstvene storitve spremenile v tekoči trak? V "štancanje" čim večjega števila računov, izstavljenih javni blagajni, kot smo videli na primeru radiologov?

Šef UKC Maribor, torej njihov delodajalec, nam je zdaj povedal, da ne.

Preberite še:
Pred vodstvom bolnice in ZZZS prikrivali, koliko je delal v zasebni kliniki

Dobiček se lahko povečuje le, če zdravnik dela hitreje. Tudi slabše?

Pogovor, ki ga je z Vojkom Flisom opravila kolegica z Večera Jana Juvan, celotno zgodbo postavlja v nov okvir. Iz razprav o javnem denarju, produktivnosti, morebitnih kršitvah predpisov in poslovnih modelih smo se po vseh teh letih končno premaknili k razpravam o nas – pacientih. 

Flis je javno opozoril na to, o čemer v zadnjih tednih in mesecih šepetajo mnogi - da hiperprodukcija radioloških izvidov slabša njihovo kvaliteto. Priznal je, da si specialisti iz UKC Maribor z nekaterimi izvidi ne morejo kaj prida pomagati. Ti morajo zato pacienta "po dvakrat ali trikrat napotiti na isto preiskavo", med katero nikoli ne srečajo radiologa, saj ta izvid napiše na daljavo (kar sicer vsaj v delu primerov ne bi smelo biti sporno).

Preberite še:
"Zakaj zdravniki ne krajšajo čakalnih vrst v javnem? Ker jih premami denar"

Flis je priznal, da imamo sistemski problem. Da regulacije ni, nadzor, za katerega bi moral skrbeti tudi UKC Maribor, pa "ni dovolj dober".

Že od prej vemo, da normativov pri radiologih praktično ni, standardi pa so sprejeti le na ravni združenja. Ni zgornje meje, ki bi določala, koliko preiskav ali ur dela na dan lahko opravi radiolog, da je to za paciente še varno. Ob vnaprej določenih cenah storitev se lahko dobiček povečuje le tako, da radiolog do največje mogoče mere skrajša čas preiskave. 

Pod črto: izvedeli smo, da "štancanje" storitev v zdravstvu, generirano z željo izstaviti čim večje število računov javni blagajni, pomeni precej večje tveganje za paciente. In da se zato tisti, ki javno zagovarjajo takšen model, tako iz zdravstva kot iz politike, že po naravi ne morejo boriti za paciente. 

Kaj sledi? Nas bodo zdaj prepričevali, ali imamo potemtakem raje večletne čakalne dobe? Mar ne bi bilo to norčevanje iz množice odličnih slovenskih zdravnikov, ki živijo in dihajo s svojimi pacienti? Saj gre pri vsem skupaj za paciente, ne? Ali pač ne?