Slovenija, moja dežela oligarhov, ki želijo, da jih častimo

Konec minulega leta je prvi epilog dobil razpis za sanacijo prve cevi predora Karavanke, ki ga je državna Družba za avtoceste (Dars) objavila že jeseni 2024. Nanj so se prijavili trije stari znanci: ob konzorciju domačih gradbincev, ki ga vodi Kolektor CPG, še avstrijski Strabag in turški Cengiz, ki že gradi drugo cev istega predora. 

Sledilo je pričakovano. Medtem ko je državni inženir DRI vrednost del ocenil na 72 milijonov evrov, so bile ponudbe trojice od 20 do 25 milijonov evrov dražje. Dars je ponudbe zavrnil kot nedopustne, sledila pa so pogajanja. In potem "čudež": naenkrat je domači konzorcij svojo ceno spustil na 82,496 milijona evrov. Verjeli ali ne, to je natančno 3.826 evrov manj od nove ocene vrednosti del, ki jo je v tem času po lastni ali tuji volji izračunal DRI. 

Ob aneksih, ki bodo verjetno sledili v naslednjih letih, tako ni mogoče izključiti možnosti, da nas bo obnova prve cevi predora stala skoraj toliko kot gradnja druge cevi istega predora. Da ne bo pomote: to je tista cev, ki so jo morali pod Karavankami najprej zvrtati.

Preberite še:
Javne milijarde v rokah gradbincev: kdo so zmagovalci mandata Golobove vlade

Dominacija enih in istih nam draži projekte 

Seveda je za državo načeloma dobro, če posli ostanejo doma. Tujim gradbincem zagotovo ne gre v prid tudi nedavna slaba izkušnja s turškim partnerjem na drugem tiru, ki je praktično že zapustil gradbišče, za sabo pa pustil 20 milijonov evrov dolgov do podizvajalcev in tujih delavcev. 

Toda v Sloveniji smo že nekaj časa na točki, ko se moramo vprašati, ali in v kolikšni meri nam tako izrazita dominacija vedno istih domačih gradbincev draži projekte. Ne gre namreč več za posamezne posle, ampak za vzorec, za model črpanja državnega denarja.

Največji posel tega desetletja so železniške postaje. Prenova postaje na Jesenicah se je z začetnih 81 milijonov evrov podvojila na 150 milijonov evrov. Že zdaj je trenutna končna cena za gradnjo postaje v Ljubljani za dobrih 70 milijonov večja od ocenjene vrednosti. A ne gre le za postaje. V zadnjih letih so se z aneksi za več milijonov evrov podražili praktično vsi največji železniški projekti v državi, 

Upravičeno, nas prepričujejo gradbinci. Zakaj? Ker so se projekti povečali z dodatnimi tiri in podhodi. Ker se beton, železo in drugi materiali ves čas dražijo, četudi so se vmes nehali. Ker pristojna direkcija kot naročnik ne zna izračunati realne ocenjene vrednosti projektov.

Seveda nikoli ne gre za sume kartelnih dogovarjanj med gradbinci, stiskanje države v kot, nedopustno naknadno "štukanje" projektov po željah posameznikov ali nastavljanje košarice za kakšnega podizvajalca z enim zaposlenim, ki je tam le zato, da odda posel naprej.

Preberite še:
Nasledniki Ivana Zidarja tečejo nov krog

Na državnih milijardah je zrasel "nov razred"

Toda bistvo je naslednje: na milijardah evrov, ki jih je država v zadnjem desetletju, nekje od konca finančne krize in mandata vlade Mira Cerarja naprej, namenila za železniške in druge infrastrukturne projekte, je zrasel tudi "nov razred", kot bi ga imenoval pokojni jugoslovanski disident Milovan Djilas. Zdi se, da smo naposled dobili domačo oligarhijo. 

Okrog vseh teh milijard na železnicah in drugih infrastrukturnih projektih so namreč že nastale oligarhične strukture in centri moči, ki imajo številne lovke vpliva. V teh se napajajo cele verige lobistov, odvetnikov, kurirjev in drugih ljudi, ki lahko "stvari uredijo". S tem denarjem je mogoče kupiti marsikaj in marsikoga, državo pa izsiljevati še s čim drugim kot le z aneksi in podaljšanimi roki. 

Kaj je danes drugače kot pred 20 leti? Da smo novo domačo oligarhijo dobili praktično neopazno. Ne da bi o tem lahko karkoli gledali, poslušali ali prebrali. Ko je Boško Šrot v času prve vlade Janeza Janše privatiziral Pivovarno Laško in Mercator, Igor Bavčar pa iz Istrabenza naskakoval Petrol, smo se v Sloveniji na veliko ukvarjali z dilemo, ali je kapital po moči že presegel politiko. 

Povsem resno smo razpravljali o tem, ali bodo slovenske vlade v prihodnosti nastavljali in odstavljali tajkuni. Teh naših dilem ni razrešil Janša, ki je proti svojim nekdanjim partnerjem iz politično-kapitalskih nenačelnih koalicij javno oklical "protitajkunsko" vojno, ampak finančna kriza, ki je razpočila borzne balone "Slovenije d.d.". 

Preberite še:
Stojan Petrič na drugem tiru kot novi Ivan Zidar

Ni jim dovolj, da so "carji carjev", želijo si več 

Danes so razmere podobne, a hkrati zelo drugačne. Ključni cilj nekdanjih tajkunov ob vseh njihovih ekscesih in grabljenju ni bil obvladovanje države, ampak "odcepitev" od nje. Beri: večno vladanje poslovnim sistemom, ki so jih privatizirali z delniškimi parkirišči in velikodušnimi posojili, ne da jim država nastavlja člane nadzornih svetov in uprav. 

Z izjemo enega ali dveh, ki sta pozneje končala v zaporu, so takratni tajkuni v politiko vdirali le do te mere, da so si pred državo zagotovili mir. Sedanja gospodarska elita deluje in razmišlja drugače. Sliši se protislovno: čeprav je v pretežni meri še vedno vezana na javna naročila in posle, ki jih enako kot nekdanja tajkunska garnitura predstavlja kot "nacionalni interes", sama daje vtis, da je močnejša od političnih struktur. Da nastavlja in odstavlja. 

Za to ima ob vsakem razpisu na milijone razlogov. Dvajset let nazaj se nikoli ne bi moglo zgoditi, da bi lahko domači lastnik "razkosal" enega največjih medijev, tajkunski kapital pa mimo države – in to v mandatih dveh različnih vlad - prevzel upravljanje enega največjih podjetij v strateški panogi. Vse to in še več je posameznim članom sedanje gospodarske elite uspelo. A tudi to ji očitno ni dovolj. 

Nova domača oligarhija si namreč ne želi le obvladovanja tokov državnega denarja in stebrov domače gospodarske moči. Tudi trepljanje in hvaljenje, da so "carji carjev", kot je Miro Senica pihal na dušo Tomažu Lovšetu, tem ljudem ni dovolj. Če je bilo tajkunom prve generacije vseeno za javno podobo, so novi domači oligarhi drugačni. Ne skrivajo, da si želijo čaščenja. 

In to se nikoli v zgodovini ni končalo dobro.